Politični huligani
Ko dopustimo, da ima vsako moštvo svoja dejstva, namesto bitke idej dobimo iluzionistično predstavo.
Več stvari je lahko res hkrati. Ustanovitelj inštituta Danes je nov dan, Filip Dobranić, je politični agitator, čigar javno financiranje je sporno. A to ne pomeni, da ga je dopustno zaradi političnega govora preganjati – to v svobodno družbo ne sodi. Zakon o interventnih ukrepih »za razvoj Slovenije« je bil trmasto porinjen čez proceduro, brez prepotrebnega kritičnega razmisleka. A referendum o njem bi bil v neskladju z ustavo.
Med političnimi huligani, ki jim je prva prioriteta navijati za svoje politično moštvo, je čudaško zavzeti te štiri pozicije hkrati. Gorečim podpornikom strank, ki so ravno sprejele ZIURS, je odveč kritika zakona kakršnega so sprejeli in kakor so ga sprejeli (pa naj bo ta še tako argumentirana in konstruktivna). In navdušujejo se nad vsakim udarcem zoper nasprotno politično moštvo, pa četudi pri tem poteptajo temeljne svoboščine. Protestniškim pobudnikom referenduma okoli Filipa Dobranića po drugi strani, pa bo seveda nepojmljiva ideja, da bi jim kdo zaprl pipico javnega denarja ali zavrnil njihove dramatične govore kot predstavo za kamere, saj da itak vedo, da referendum ne bi bil ustaven in so torej že v izhodišču izbrali neustrezno orodje političnega pritiska. Skoraj kot da njihov cilj sploh ne bi bil, kaj dejansko spremeniti, ampak zgolj pozerstvo.
Dobranića omenjam, saj je zaradi svojega govora pred Državnim zborom ravno tarča ovadbe in zato spet dodatno aktualen v medijih. Kaj je takšnega rekel? Poglejmo.
V javnem nagovoru je pozval k oddaji podpisov za referendum proti sveže sprejetemu zakonu. Poimensko je našteval poslance Resnice in Demokratov, ki so glasovali za sprejem zakona, in državljane pozval k »pritisku« nanje v času ko bodo Državnemu zboru predloženi podpisi za sklic referenduma.
Iz desnega komentariata so začele deževati izjave, kakršna je ta objava tednika Demokracija:
Arhiviran posnetek — izvirna objava ni več dosegljiva. na X ↗
Poslanka Resnice Katja Kokot pa je proti Dobraniću tudi res vložila kazensko ovadbo zaradi suma kaznivega dejanja po 297. členu kazenskega zakonika – javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Dejanje, za katerega je zagroženo do dve leti zapora.
Ne bom ovinkaril: pri prvem gre za poceni propagandistični spin, drugo pa meji na krivo ovadbo, če ni že kar preko te meje. Cel spin se namreč opira na, češ, dvoumnost tega, kaj je v govoru pomenila beseda »pritisk«. Naj bi bil to res poziv k »linču poslancev«, kot zlonamerno interpretira Demokracija, ali pač k uporabi povsem normalnih demokratičnih procesov: oddaji podpisov za referendum, pisanju poslancem, obisku poslanskih pisarn… In hej, tudi to, da je izpostavil poslance Resnice in Demokratov, seveda ni naključje. Niti to, da je poudarjeno nagovoril njihove volivce. Glede na pozicioniranje teh dveh strank tekom predvolilne kampanje je eno od logičnih političnih videnj trenutnih državnozborskih preštevanj, da sta ti dve stranki vmes, jeziček na tehtnici, in lahko občasno tudi zanihata sem in tja pri oblikovanju večine. Dobranićev govor je torej poskus mobilizacije volivcev k demokratični opoziciji ukrepom in političnim silam, ki jim nasprotuje. Nobenega poziva k nasilju in linču ni tukaj. Poslanci pa seveda tudi nimajo nobene pravice do tega, da se jih ne bi poimensko izpostavljalo pri zadevah, o katerih glasujejo. Da so poimensko izpostavljeni, je dobesedno njihova služba in položaj, za katerega so kandidirali.
Sam sem z Dobranićem o vprašanjih ekonomske politike še dosti dlje narazen kot sta on in novonastala koalicija. A me ni niti najmanj strah soočiti argumentov. Pretvarjati se, da je politični nasprotnik rekel nekaj, česar v resnici ni, je klavrn signal pomanjkanja samozavesti o lastnih stališčih. Politični desnici svetujem, da se upre takšni intelektualni strahopetnosti. Pa tudi, da dela na tem, da ne bo razlogov zanjo.
Hkrati je potrebno priznati, da je z načinom, kako je bil zakon sprejet, veliko narobe. Z njim koalicija hkrati spreminja deset različnih zakonov, v enega uvaja začasne ukrepe, enega pa suspendira. Posega na področja dohodnine, DDV, prispevkov, pokojnin, delovnih razmerij, zdravstva in sobodajalstva. Od vložitve do končne potrditve pa je minil le mesec dni.11 Predlog je datiran 10. aprila 2026, besedilo je prvič postalo javno dostopno 11. aprila, seznanitveni dopis poslancem pa je bil posredovan 13. aprila. Zakon je bil potrjen 11. maja 2026. Časa za resno vsebinsko analizo in izboljšanje resnično ni bilo. Vem, saj sem bil en redkih, ki je s takšno analizo vseeno poskusil, pa sem bil z objavo 2. maja v resnici že prepozen; še tisto kar so imeli na mizi so ob tem tempu komaj pravnotehnično zaflikali (zakon je imel 59 amandmajev, skoraj izključno takšnih, ki so popravljali pravniške napake na katere je opozorila Zakonodajno-pravna služba DZ), kaj šele, da bi lahko poslance soočili z vsebinskimi alternativami in nadgradnjami ter jih potencialno vključili. Pa mislim, da bi mestoma interes za takšne nadgradnje pri predlagateljih samih dejansko obstajal.22 Na primer: moj predlog, da se kapica za socialne prispevke sidra na razmerje do povprečne plače namesto na nominalno vrednost, je zdaj omenjen v novi koalicijski pogodbi. Pa tudi kar sem predlagal za izboljšanje pravne varnosti oddaje stanovanj in pocenitev gradnje, je v celoti skladno s koalicijsko pogodbo in tako politično kot fiskalno lagodno za izvedbo. Slednje poudarjam, saj reformnih idej, ki bi jih človek lahko tako opisal, ni veliko.
To sicer ni prvič, da smo priča takšni zakonodajalski trmi. Enako je z omnibus zakonom leta 2022 storila Golobova vlada, ki je takrat v enem paketu spreminjala devet raznolikih zakonov. Opozicijski poslanci so takrat sprožili pobudo za ustavno presojo, vendar si je Ustavno sodišče vzelo obilico časa in o zadevi odločilo šele lani (2. 4. 2025). S sedem proti dva je večina sodnikov pritrdila tovrstni proceduri, češ da je izbira omnibus tehnike v polju proste presoje zakonodajalca. A v dveh odklonilnih ločenih mnenjih sta sodnika Rok Svetlič in Klemen Jaklič že takrat opozorila točno na past, v katero se ujamemo, če normaliziramo takšen zakonodajni proces.33 Vir za Svetličeve in Jakličeve citate: odklonilni ločeni mnenji k odločbi U-I-371/22 (2. 4. 2025).
Svetlič je svaril: »Prvi zakon vsake nove večine bo lahko sprejetje zakona o odpravi prejšnjega mandata.« Slabih 14 mesecev pozneje, v veliki meri vidimo ravno to. Četudi so se vloge zamenjale in četudi tokrat tudi sam menim, da je za nekatere poteze Golobove vlade (najbolj očitno na področju zdravstva) bilo potrebno točno to: nemudoma odpraviti škodo, ki so jo naredili in potem tuhtati dalje, kako reformirati. A to bi se povsem dalo storiti v ločenem interventnem zakonu o zdravstvu, medtem ko bi na primer statuse normirancev in stanovanjsko problematiko naslavljali strateško, tako da ne bi bilo potrebno že naslednje leto ponovno spreminjati.
Namreč, dragoceni za razvoj sta tudi predvidljivost in stabilnost poslovnega okolja! Pa razumite, s tem ne stopam v čevlje gradualistov, ki venomer najdejo izgovor, zakaj se nič ne da, zakaj moramo še premisliti, analizirati… In na koncu narediti nič. Spet je lahko res več stvari hkrati. Kot pravi star latinski rek, festina lente, hiti počasi. Medičejci so ga nekoč izbrali za družinski moto, medtem ko so izgradili finančne temelje Zahodnega sveta. Velja vzeti v navdih. Moč si je prizadevati za radikalne reforme, ki pa naj bodo preudarne, zastavljene strateško, trajno, z univerzalnimi pravili, brez množice izjem, ki se jih bo vedno znova spreminjalo za potrebe te ali one interesne skupine. Na hitro skupaj vržen omnibus, ki v mesecu dni prekroji deset zakonov ni takšna reforma. V resnici tudi v ničemer drugem kot trmi in hitrosti svoje izvedbe ni radikalen. Vsebinsko je v večjem delu naravnost dolgočasen primer socialdemokratskega tehnokratstva, ki je v kar največji meri namenjen piarovskim parolam. Kot je v primeru omnibusa Golobove vlade ostro opozoril Jaklič: »V pravni državi so […] pravila zakonodajnega postopka namenjena temu, da bi zakonodajalec zagotavljal resno, čimbolj poglobljeno in vsebinsko osredotočeno obravnavo posameznih področij. In prav zato tudi imamo različne zakone za različna področja.« Ko se različne tematike spakirajo v en sam paket, se cilj »odmakne od celostnega ter poglobljenega ukvarjanja z vsebino posameznega področja in postane nekaj drugega: javno utrjevanje politične resnice aktualne oblasti, torej oblastna propaganda[…]«.
Pobudniki referenduma, ki so se zdaj znašli na drugi strani podobnega manevra kot ga je pred štirimi leti odigralo »njihovo moštvo«, tako zakonu načeloma legitimno nasprotujejo. A so se mu zoperstavili z napačnim orodjem. Dve poti bi lahko bili smiselni: prizadevanje za spremembo 90. člena Ustave, začenši s pobudo po 168. členu Ustave, ki ga lahko sproži 20 poslancev ali 30 tisoč državljanov; ali ustavnosodno izpodbijanje zakona zaradi omnibus narave, natanko po stališčih Svetliča in Jakliča iz prejšnjega primera. Zakonodajni referendum, h kateremu pozivajo Dobranić in sindikati, pa trči v 90. člen Ustave, ki jasno pravi, da referenduma o zakonih o davkih, carinah in drugih obveznih dajatvah ni dopustno razpisati. ZIURS tak zakon gotovo je in da bi zdaj iskali nekakšno pravno akrobacijo okoli tega dejstva, bi bila vnovična praksa nepravne države. Da vseeno skušajo to izsiliti, pa tudi nekaj pove o odnosu do pravne države.44 Pobudo za razpis zakonodajnega referenduma je 18. maja 2026 na podlagi 11. člena ZRLI kot predstavnik najmanj 2500 podpisanih volilnih upravičencev vložil Branimir Štrukelj. Predlagano referendumsko vprašanje: »Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS), ki ga je sprejel Državni zbor na seji dne 11. 5. 2026?«
Vložiti pobudo ustavne presoje zaradi omnibus narave zakona bi bila prava pot. A tudi ironična. S pepelom bi se morali posuti tako pobudniki referenduma, katerih politično moštvo je v sorodni situaciji samo ravnalo enako sporno, kot tudi večina ustavnih sodnikov, ki prvikrat ni prisluhnila argumentom Svetliča in Jakliča, da bi takšno prakso ustavili. Pravna država terja tudi priznanje napak. Je pa to seveda v nasprotju s političnim huliganstvom, ki raje stališča spreminja in dejstva reinterpretira, kakor je za politični kontekst ali celo ego lagodno.
A z neustavno referendumsko pobudo mera še ni bila polna. Huligani so na Ustavno sodišče vložili tudi dve pritožbi z zahtevo, naj sodišče razveljavi demokratične volitve – češ da je afera Prisluhi tako močno in nelegitimno vplivala na izid, da ta ni veljaven.55 Prvo pritožbo je vložila skupina državljanov s prvopodpisanim Dušanom Kebrom, sicer pogostim govorcem iste iniciative organizacij Glas Ljudstva, ki jo nekaj dni poprej nagovarjal Filip Dobranić. Drugo pritožbo pa je vložil Darko Nikolovski, ki je marca neuspešno kandidiral za poslanca na listi Gibanje Svoboda. Vlagatelje obeh pritožb sta prišli podpreti tudi poslanki Gibanja Svobode Tereza Novak in Lucija Tacer Perlin. Ki se sicer nista izjasnili, ali je bila problematična tudi njuna izvolitev.
Niti ni treba biti pravnik, da človek razume, za kako bizarni pritožbi gre, a naj vseeno povzamem zborček pravnikov, ki so se o zadevi v vmesnem času izjasnili. Miro Cerar in Andraž Teršek pričakujeta, da bo pritožba zavržena ali zavrnjena že iz procesnih razlogov: ustavno sodišče po slovenski ureditvi nima jasne pristojnosti za presojo veljavnosti volitev kot takšnih, pritožniki niso izčrpali rednih pravnih sredstev, pa tudi posamičnega oblastnega akta, ki bi ga lahko izpodbijali, ni. Saša Zagorc je od podobnih procesnih pomislekov skočil kar k tistemu, kar verjetno še najbolje osvetli zadevo: »pravni vidik [pritožbe je] bolj postranski«, medijski učinek pa »morda celo v prvem planu«. Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec pa je šel korak dlje in zadevo zavrnil tudi na vsebinski ravni: tudi če bi razkritje vplivalo na volilni izid, vpliv sam po sebi sploh ni problematičen. Po njegovi oceni posnetki, na katere se pritožba opira, »niso izkrivljali resnice, niso izkrivljali dejstev. To so pristni posnetki.« S čimer Zobec razlikuje od primera romunskih predsedniških volitev iz leta 2024, kjer je tamkajšnje ustavno sodišče razveljavilo izid prav zato, ker so na voljo volivcev vplivale algoritmične prevare in umetna inteligenca; v Sloveniji gre nasprotno za razkritja informacij, četudi vzetih iz konteksta, ki jih posneti akterji niti niso zanikali. Vplivati na volitve pa samo po sebi seveda ni sporno. Kot je v istih Odmevih pristavil tudi Cerar: na volitve vpliva marsikaj – kandidati, mediji, javnomnenjske raziskave. Izjemno težko, če ne kar nemogoče, je tehtati, koliko in kako je kaj vplivalo, da bi ustavno sodišče lahko na podlagi tega razveljavilo volitve.66 Izjave Mira Cerarja in Jana Zobca so iz pogovora v oddaji Odmevi na RTV Slovenija 1, 21. maja 2026.
Zgodbe ob kakršnih opazovalec, ki ni obremenjen s potrebo po navijanju za svoje moštvo, težko razume, kaj je s temi ljudmi narobe in kako lahko iskreno verjamejo, kar verjamejo, ko pa je tako očitno, da gre za izkrivljene podobe sveta. Eni vidijo nasilne pozive k linču v kritiki. Drugi vidijo nedemokratične volitve, ko demokratična volja pač ni šla povsem v njihovo smer. Oboji imajo privide.
Takšni vzorci so produkt motiviranega sklepanja. In literatura beleži oblico podobnih vedenj političnih huliganov vseh barv tudi onkraj naših meja.
Geoffrey Cohen, na primer, v kanoničnem članku poroča, kako je podpornikom ameriških Demokratov predstavil socialno politiko, ki je nasprotovala njihovi prej izpričani ideologiji. Ko pa jim je povedal, da jo podpira njihova stranka, so jo tudi sami podprli – na vprašanje, zakaj, pa se sklicevali na vsebino predloga in svojo filozofijo vloge države v družbi; vpliv stranke pa imeli za zanemarljiv. Prepričani so bili torej, da jih vodi vsebina čeprav jih je vodilo navijaštvo. In zanimivo, ta vzorec so pri drugih prepoznali, pri sebi pa ne.77 Vir: Geoffrey L. Cohen, »Party over Policy: The Dominating Impact of Group Influence on Political Beliefs«, Journal of Personality and Social Psychology 85 (2003), str. 808–822 (navijaški učinek in samopripis: Študija 1, str. 810–811; zaznavanje pristranosti pri drugih: Študija 4, str. 816–818). Sorodno dinamiko sta na danski politični sceni dokumentirala Rune Slothuus in Martin Bisgaard. Ko sta Liberalna stranka in Danska ljudska stranka po veliki recesiji 2010–2011 nenadoma podprli skrajšanje obdobja prejemanja nadomestila za brezposelnost s štirih na dve leti, sedem mesecev kasneje pa še ukinitev priljubljenega programa predčasnega upokojevanja, so volivci teh strank v nekaj mesecih spremenili svoja stališča do obeh politik za približno 15 odstotnih točk – iz nasprotovanja v podporo. Brez kakšnih novih dejstev, brez spremembe vsebine politike, le z menjavo politične signalizacije strank. Vir: Rune Slothuus & Martin Bisgaard, »How Political Parties Shape Public Opinion in the Real World«, American Journal of Political Science 65 (2021), str. 896–911 (osrednja ugotovitev o ~15 o. t., str. 896). Avtorja: »Parties were successful in reversing opinions among their supporters, moving them from opposing cutting down welfare to supporting it.«
Pa ne gre le za zavzemanje stališč. Pripadnost ukrivi samo dojemanje dejstev. Pod Reaganom je inflacija padla s 13,5 na 4,1 odstotka, vendar je večina zavzetih demokratskih volivcev vztrajala, da se je poslabšala.88 Vir: Larry Bartels, »Beyond the Running Tally: Partisan Bias in Political Perceptions«, Political Behavior 24 (2002): inflacijska ugotovitev na str. 134, neujemanje glede smeri pri šestih od sedmih kazalcev sprememb pod Reaganom na str. 136–137. Da vzorec ni ameriška posebnost: izmerljiv je tudi v 27 evropskih državah s 135 menjavami vlade (Luis Guirola, European Economic Review 171 (2025)) in na ameriških ter avstralskih podatkih (Christian Gillitzer, Nalini Prasad & Tim Robinson, »Political Attitudes and Inflation Expectations«, Journal of Money, Credit and Banking 53 (2021), str. 605–606). Podobno zdaj pri nas motivirani volivci levih strank v razkritjih sklepnega dela kampanje vidijo ugrabljene volitve, čeprav podatki kažejo povsem nasproten učinek: da je preusmeritev razprave stran od vsebinskih tem k aferi Black Cube v sklepnem delu kampanje kvečjemu koristila stranki Gibanje Svoboda, ne pa njim neljubim desno-sredinskim strankam.99 Obrat v anketah javnega mnenja v zadnjem tednu kampanje je razviden iz agregatorja volilna-napoved.si. To preusmeritev je med novinarskimi pregledi takrat dobro ujel prispevek Zanima.me, »Ankete in ozadja: kako posnetki vplivajo na javno mnenje in kdo v finišu pridobiva, kdo izgublja«: »Preusmeritev kampanje od tega, kako v Sloveniji živimo, k aferi prisluhi očitno koristi Svobodi.«
Dovolj zaskrbljujoče bi bilo že, če bi se vzorec ustavil pri povprečnem volivcu. A se ne. Achen in Bartels v knjigi Democracy for Realists pokažeta, da se problem od tam dalje le stopnjuje: več znanja pristranosti ne odpravi, ampak jo oboroži – bolje obveščeni si zna pogosto za svojo stran selektivno osmisliti prepričljivejše razlage, ne nujno boljše presoje.1010 Vir: Christopher H. Achen & Larry M. Bartels, Democracy for Realists: Why Elections Do Not Produce Responsive Government (2016), zlasti 10. poglavje, »It Feels Like We’re Thinking« (str. 267–296). Zato lahko motivirano sklepanje hitro prežame celo institucije, ki naj bi bile zdravilo zanj, in je tam v rokah najbolj izurjenih – tistih, ki znajo želeni izid spretno obleči v pravo. Klemen Jaklič je po devetih letih na ustavnem sodišču opisal, kako je tam večkrat slišal: »To je pravi rezultat, zdaj samo kako do tega priti pravno?« Imenuje ga rezultatsko sojenje, kjer je volja nad razumom.1111 Intervju s Klemnom Jakličem na RTV Slovenija 1, 24. maja 2026.
Najprej želeni izid torej, šele potem pravna pot do njega. Če bodo tudi tokrat ustavni sodniki začeli z izhodiščem, da je pač prav, da gre ZIURS na referendum, potem pa le motivirano iskali pravniško akrobacijo, kako to utemeljiti, jo bodo seveda našli. Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora je že pričela z ogrevanji za tovrstno akrobatiko in 90. člen Ustave, ki iz aviona jasno prepoveduje referendume o davkih, funkcionalistično reinterpretirala, da je referendum o davkih verjetno sporen, kadar bi posegal v zmožnost države, da se financira, morda pa ni sporen kar na splošno o vseh davkih. Okvir, ki če prevlada, bo pomenil, 1. da ustavni sodniki presojajo o verjetnem fiskalnem učinku davčne politike in 2. da bi se po večini za dopustne štelo referendume zoper znižanje davkov in za nedopustne referendume zoper povišanja davkov. Kako prikladno.
Motivirano sklepanje gre tako od povprečnih volivcev in strank, ki jih nagovarjajo, preko prežetih institucij in na koncu sklene krog v popularnih narativih skozi katere vsi skupaj interpretiramo svet.1212 O tem sem pred leti pisal že v kolumnah za Časnik Finance, na primer leta 2018: »Upravljanje javnega v primežu iluzij« in »Napredek in kultura«. Leto pozneje je enega udarnih pregledov idej o vlogi družbenih narativov tako za kratkoročne premike na trgih kot dolgoročno razvojno paradigmo ponudil Robert Shiller Narrative Economics: How Stories Go Viral and Drive Major Economic Events (2019).
Desnica v Dobranićevem govoru sliši poziv k linču, kjer ga ni; levica v razkritju pogovorov, ki zaudarjajo po korupciji vidi ukradene volitve. Oboje je privid. A v ozadju takšnih izkrivljenih videnj sveta v Sloveniji niso le huliganski prividi in netočno bi bilo zaključiti »uravnoteženo«. Bitka idej v Sloveniji se ne dogaja po enakih pravilih za vse. Imamo sistem, kjer nadpolitični sindikati pustijo vladi vladati le, če jih ta kupi, in sistem, kjer so volitve sprejete kot demokratične le takrat, ko vlado zmore oblikovati levo moštvo huliganov. Predvsem pa imamo sistem, v katerem vse to javno financiramo prek psevdostrankarske hobotnice, ki deluje pod udobno krinko civilne družbe. S tem se je vredno spopasti, ne pa s huligani tekmovati, kdo bo bolje navijal za svoje moštvo.
Psevdostrankarski hobotnici – in načinom, kako ji končno porezati lovke – bo zato posvečen moj naslednji zapis. Kajti prav je, da je politična agitacija svobodna. A prav je tudi, da lahko davkoplačevalci ob njej rečemo: ne za moj denar!