O meni

Sem liberalec, meritokrat, prostotržnik, ljubiteljski šahist in kronični tuhtar.

Po izobrazbi pa dokaj eklektičen družboslovec, saj sem najprej diplomiral iz anglistike na ljubljanski filozofski fakulteti, nadaljeval v Pragi z interdisciplinarnim magisterijem iz ekonomije, politologije in filozofije, nato krenil čez lužo, kjer sem bil sprva gostujoči raziskovalec na American Institute for Economic Research in Frédéric Bastiat Fellow na Univerzi George Mason, nato pa na Univerzi Texas Tech v drugo magistriral na področju uporabne ekonomije (applied economics). Takratni načrt je bil skleniti pot z doktoratom, ki sem ga v Teksasu tudi začel, ob tem pa kot asistent našel tudi veselje do poučevanja. A se je v času koronakrize življenje zasukalo drugače, iz ZDA sem se vrnil v rodno Celje in vsaj do nadaljnjega zapustil akademski svet. Čeprav ravno poučevanje in živahne razprave iz predavalnice še vedno kdaj pogrešam!

Od leta 2021 profesionalno delujem v različnih uredniških in založniških vlogah na področju šahovskega izobraževanja, kjer sem v zadnjih letih imel priložnost delati neposredno z nekaterimi največjimi legendami tega športa: od petkratnega svetovnega prvaka Viswanathana Ananda in nekdanjega izzivalca za naziv svetovnega prvaka Petra Leka, do ustaljenih top 10 igralcev sveta kot je Anish Giri ali spletnih zvezd kot sta Anna Cramling in Alex Banzea. Za šahovskega fana izjemen privilegij! Za kroničnega tuhtarja pa tudi neverjetna priložnost, da takšne izredne posameznike preizprašujem o tem, kako razmišljajo, kako se odločajo pod pritiskom, kako se učijo in kako naučeno spravijo v prakso. Ob tem pa ugotavljam, kaj od tega je moč ubesediti, trenirati, kaj je prenosljivo in kaj ne – tako od osebe do osebe, kot od področja do področja.

Na tej točki morda že vidite, kaj druži na prvi pogled kaotičen nabor področij, s katerimi se ukvarjam. Fascinira me, kako razmišljamo, kako dojemamo, kako presojamo, kako se odločamo. Pa tudi kako soodločamo in soupravljamo, s čimer premislek krene od individualnega k političnemu. In res, tudi politika in politično delovanje sta mi blizu, zato sem že od zgodnjih študentskih let pogosto prispeval k slovenski javni razpravi. Med letoma 2013 in 2020 je bilo v slovenskem časopisju objavljenih več kot 100 mojih kolumn. Daleč največ v Časniku Finance, kjer sem imel nekaj let redno kolumno, kakšen zapis pa tudi v Domovini, Časnik.si in Delu. Bil sem tudi eden od predstavnikov pobude ZA privatizacijo leta 2015, v mesecih pozneje pa soustanovil inštitut Libertas, s katerim smo v obdobju 2016-2019 organizirali vrsto manjših izobraževalnih dogodkov in kampanj.

Kolumnirati nisem prenehal, ker bi bil že vse napisal (ali vse premislil!), ampak ker mi je vse bolj tuj postal format takšnega pisanja. Po eni strani zato, ker sem v tem obdobju prešel od radovednega študenta do raziskovalca in s tem prevzel hkratno veselje in prekletstvo razumevanja, da je, ko govorimo o kompleksnih družbenih pojavih malokaj enoznačno, preprosto razumljivo in brez opomb. Po drugi strani pa sem se precej naveličal tudi pisanja mnenjskih komentarjev, vezanih primarno na dnevnopolitične teme. Ljubše mi je pisati premisleke, ki tvorijo nek vpogled, ki bi ga lahko prebrali tudi čez več let, pa bi še vedno imel vrednost, na način, kot ga komentar dnevnopolitične izjave kakšnega politika nima. Zato boste na tej strani pogosteje našli to; dnevnopolitične teme bodo kvečjemu odskočna deska, ali pa bom skozi prizmo »poslanca v senci« artikuliral konkretne izboljšave tisti hip relevantne zakonodaje.